Kako je življenje nepredvidljivo vemo, ko se nam kar naenkrat obrne na glavo in ne vidimo več izhoda. Tako se je zgodilo moji prijateljici, ko ji je rak prekrižal načrte in vse njene plane. Čisto nepričakovano se je naročila pri zdravniku, ker je začutila eno bulo, niti pomislila ni, da bi lahko bil rak, pa je bil. Izvidi so pokazali, da je bolna. 

Spominjam se kave, na kateri sva bile predenj je bila seznanjena z boleznijo in kave, ko je že dobila izvide. Ta njen obraz ni imel več nasmeha, bil je poln bolečine in skrbi. Ko sem jo gledala, sem vedela da preživlja pekel in najhuje, da ji enostavno nisem mogla pomagati. Sama je mogla predelati, da je rak prišel iznenada in da ga mora pozdraviti. Vsi njeni plani so padli v vodo, najtežje ji je bilo povedati doma in v službi, kajti ni želela, da jo vsi tako žalostno gledajo, želela je pravzaprav mir, da se sploh zaveda, da je rak resnično grozna bolezen in da jo je moč pozdraviti.

Vedela sem zanjo da je močna in da bo to zmogla in verjela sem v njo. Jaz sem bila njena pristna prijateljica in skupaj sva prebirali literaturo, da bi izvedeli čim več, kaj vse rak je in kako ga pozdraviti.

Tako lepo se mi je zdelo, ko je govorila o svojih prihodnih planih, ko bo rak mimo, prepričana je bila, da bo to Rešila in šele takrat bo začela polno živeti. Ne bo se več sekirala za malenkosti, ne bo več tečna in nervozna, njeno življenje se bo nadaljevalo v lepe trenutke.

Sama sem jo podpirala, bila je polna straha in bolečine, ki pa jo je znala obrniti na dobro. Bila je pripravljena da naredi vse, da bo rak uničen in da se v njeno življenje ne bo nikoli več vrnil.