Kot mlada sem redno trenirala tek. Potem pa se je zgodilo življenje, bi temu lahko rekli. Dobila sem redno zaposlitev, spoznala svojega moža in dobila otroka. Večkrat sem se spomnila na tek, vendar v mojem natrpanem urniku nisem našla časa. Ni mi bilo vseeno, ker sem vedela, da moje telo hrepeni po teku. To je bil moj življenski stil, na katerega sem pozabila. 

Po nekaj letih takega življenja, pa sem bila vedno bolj utrujena. Bolj kot sem počivala, bolj sem bila utrujena. Ko sem en dan gledala televizijo s sinom in komentirala, kako sem včasih tekla, mi je sin rekel:

“Zakaj samo govoriš, zakaj ne tečeš več?”

To pa je bil stavek, ki me je prebudil. Spet se je v meni nekaj prebudilo. Čutila sem, da moje telo tek potrebuje. Obula sem svoje tekaške čevlje in šla. Najprej sem se sprehodila do gozda in tam začela počasi tečti. Čutila sem svoje telo, kako srečno je bilo, kako se je začelo spominjati mojega teka. Z vsakim korakom bolj sem vedela, da moram teči. Ko sem prišla domov, sem bila presrečna. V mojih mislih je bilo samo to, da spet tečem. Vse ostalo ni bilo pomembno. Svojemu sinu sem se zahvalila za ta izrečen stavek. 

Daneš še vedno tečem trikrat na teden. Pri teku pozabim na čisto vse. Sem srečna in zadovoljna, kar pa se izraža v mojem življenju. Našla sem tisto, kar me osrečuje in tek je sigurno to, kar mi daje energijo in da se počutim živa in srečna. Moja športna energija je nazaj in lahko rečem, da sem se spet našla. Tek je zame zdravilo čez celo leto in mislim, da nikoli ne bom več nehala tečti.